TRAMONTANA 2003
Kako smo preživeli tramontano na odprtem morju
Zadnjo nedeljo Avgusta 2003 smo se po naključju dobili v potapljaškem klubu PLK Koper,
pri polnjenju jeklenk za nedeljski potop.Po krajšem dogovoru smo se odločili da gremo skupaj na potopljeni parnik, ki leži dve milje od Izole, na globini 24m. Kljub dokaj močnem vetru, ki je pihal iz smeri SSW, smo se odločili da gremo na potop z dvemi barkami. Jaz bom vozil mojo devetmetrsko jadrnico Tina, Bandelj Jani in Gregor Basiaco pa šestmetrski Fisherman, z vgrajenim dizel motorjem, 130KS.
Vkrcali smo potapljaško opremo in odšli proti cilju. Ko smo prišli na cilj smo se zasidrali in spustili na kablu pritrjeno potopno kamero, da pogledamo ali je vidljivost na potopljenem objektu primerna za potop. Vse je bilo OK,razen valovi, ki so bili za varen potop nekoliko preveliki. Kljub temu da smo vsi trije že izkušeni potapljači smo dvignili sidro in odšli na bolj mirno lokacijo, med Debelim Rtičem in Italijansko mejo. Tam leži potopljena lesenjača ki je verjetno nekoč prevažala živino (Na razbitini je precej živalskih kosti in ostankov slame).Med potjo na novo lokacijo so se valovi še nekoliko okrepili. Že na začetku poti pa je na Janijevem Fishermanu zakuhala voda v motorju in počilo tesnilo na vodni črpalki (Verjetno je zaradi razburkanega morja vlekla preveč zraka).
Nič posebnega,majhna okvara, vseeno gremo na naš nedeljski potop. Fishermana smo privezali za krmo Tine in ga odšlepali na novo lokacijo. Motor se bo pač prižgal samo za manever pristajanja na domačem privezu.
Ko smo prispeli na cilj, sem na Tini spustil glavno sidro po sidrni vrvi sem z gambetom
spustil še deset kilogramsko svinčeno obtežitev (da sidro bolje zagrabi v mulj).
Nato sta Jani in Gregor prestopila na Tino.Med pogovorom kako bomo organizirali potop,smo opazili, da se je veter nekoliko okrepil in prehajal iz smeri SSW v smer W. Istočasno je bilo opaziti da iz severa prihaja fronta, ki pa na pogled nobenemu med nami ni dajala vtisa neke posebne nevarnosti.
Sam se že trideset let potepam po slovenskem morju in pod morjem, zadnjih osemnajst let pa s Tino tudi po Dalmaciji. S Tino sva preživela že veliko tramontan in lebičev, zato mojo barko še kar dobro poznam ,tudi o morju sem mislil da vem že skoraj vse. Zato sem bil prepričan da prihajajoča hladna fronta prinaša veter z močjo največ 20 vozlov. Odločitev je padla, s potopom počakamo da vidimo kaj bo.Vzel sem pivo in daljnogled se usedel na streho Tine in opazoval proti severu. Kake tri milje od nas sem opazil večjo jadrnico kako mirno pluje s polnimi jadri.Vse bolj sem bil prepričan da se nebo nič zgodilo. Še kakih petkrat sem pogledal z daljnogledom proti jadrnici,in vedno isto. Ko pa je bila frontna črta že skoraj nad nami, sem zopet pogledal proti jadrnici,Tokrat pa je bila jadrnica brez jader in nagnjena za skoraj petinštirideset stopinj.Skočil sem v kokpit, Janiju in Gregorju povedal da bo vsak trenutek zapihala močna tramontana in naj se pripravijo za nevihto. Jani je takoj prijel za vrv, privlekel svoj Fisherman do Tine. Skočil je nanjo da preveri ali je vse pritrjeno in če delujejo obe električne črpalke za izmetavanje vode.Tina se je začela z premcem obračati proti severozahodu, na morju so se pojavile prve bele lise, morje je postajalo vse bolj belo. Po kakih dvajsetih sekundah je začelo žvižgati, glavno sidro je zaplužilo in Tino postavilo bočno na veter in nagnilo.Skočil sem za krmilo prijel za prestavno ročico in jo potisnil naprej,Tina se ni premaknila .Vse hitreje nas je začelo zanašati proti obali, ki je bila oddaljena kakih osemsto metrov. Gregorju sem rekel da motor ne uboga in da bo potrebno
pomožno sidro na premcu. Skupaj sva odnesla pomožno sidro do premca in ga spustila v morje,stekel sem v kokpit po še dve svinčene uteži in jih spustil po sidrni vrvi.Tina se je zopet postavila v veter in zravnala.Ko sva prišla nazaj v kokpit sem zaslišal Janija kako iz svoje barke kriči da ga valovi zalivajo in da vodne črpalke ne uspevajo izmetavati vse vode. Z Gregorjem sva ga z veliko težavo privlekla do Tine in mu dodala vedro za izmetavanje vode. Ko smo vrv s katero je bil njegov fišerman privezan za Tino spustila, sem takoj z gambetom po vrvi spustil svinčeno utež, da ne bi prišlo do prevelikega sunka ko se vrv napne.
Janijevo barko je v hipu odneslo,med Tino in Janijevo barko je dvajset metrov vrvi na sredi pa pet kilogramska svinčena utež. Po nekaj sekundah je točno na sredi med Tino in Fishermanom priletela iz vode svinčena utež,na vrvi zanihala in se umirila.
Končno situacija je spet nekoliko pod kontrolo, Janiju uspeva z vedrom sproti prazniti vodo iz barke, Tino še vedno sidra dobro držijo v veter. Odločim se da pogledam zakaj na Tini motor ne uboga,odprem pokrov motorja, opazim da je počil vijak na osovini , osovina propelerja je zdrsnila iz notranjega ležaja. Potrebno bo v vodo poriniti osovino nazaj v ležišče in jo z novim vijakom pritrditi. Vsega skupaj petnajst minut dela.
V teh razmerah pa je to neizvedljivo in smrtno nevarno, saj te lahko dno krme udari po glavi.
Zaprem pokrov motorja in Gregorju povem da je barka nesposobna za manevriranje, odvisni smo samo od sider. Minilo je že kakih deset minut veter pa se še vedno krepi. Valovi so že tako veliki da so začeli tudi kokpit na Tini zalivati. Jani komaj še uspeva z vedrom prazniti vodo iz svoje barke. Situacija postaja že kritična.Za vsako ceno bo potrebno prenesti na pramec še tretje sidro in vse svinčene uteži ki so na razpolago. Ko spustimo tudi tretje sidro in svinčene uteži, se tudi ta sidrna vrv hitro napne. Po temu ugotovim da smo tudi z dvemi sidri plužili.V morju so sedaj tri sidra (Bruce Anchor) s po 20 m verige na vsakem sidru, vse razpoložljive svinčene uteži in kakih 150m sidrne vrvi.Vsega skupaj preko 120kg.Vse odprtine na Tini so zaprte, krmilo je fiksirano, oblečem si še zgornji del potapljaške obleke .Janijev gliser pa že tako zaliva, da mi ni jasno kako sploh uspeva prazniti vso to vodo.
Potem pa je nenadoma morje postalo popolnoma belo,Tina nekoliko poskoči se postavi bočno na veter in nagne.Šest tonska Tina se je pričela tresti kot šiba na vodi. Pogledam nazaj,
Janijevega gliserja ni bilo več videti,samo po napeti vrvi s katero je bil privezan za krmo sem vedel da je še na površini, in skrit v vodnem pišu. Z Gregorjem počepneva v kokpit in čakava kaj se bo zgodilo. Na barki se ne da več nič narediti, sedaj lahko samo čakamo in upamo. Počutim se tako majhnega in nemočnega.Vse okoli nas je belo, neznosni hrup in žvižganje vetra.
Velik odtok v kokpitu komaj požira vodo.Barka bočno drsi proti obali,ne vem kako hitro.Orjentirji na obali niso vidni.Sonar in GPS v valovih in vodnem pišu ne delujeta.Pod nami je 18m vode,dno se dviga v smeri vetra, za sidra je to dobro,saj se bolje vkopavajo. Barko nekajkrat postavi v veter in zopet bočno. Spomnim se da je v barki še eno staro neuporabno petnajst kilogramsko sidro(dežnik),prav bi prišlo za obtežitev sidrnih vrvi. Sedaj pa ga je nemogoče prenesti na pramec, mogoče kasneje. V tem trenutku sem lahko le opazovalec.
Po kakih 10-15 sekundah morje zopet dobi nekoliko modrine, beli piš je za nami.Tina se zopet postavi v veter in začne poskakovati po velikih valovih. Pogledam nazaj in opazim Janija kako iz svojega gliserja maha in nekaj vpije (kasneje izvem da mu je odneslo vedro za izmetavanje vode).
Na srečo so valovi dobivali vse bolj pravilno obliko, tako da nas ni več toliko zalivalo.
Kakšnih dvajset minut je veter postopoma popuščal ,valovi so bili sedaj kake 3 metre visoki in
okoli 10-15m dolgi, tako da smo se po valu razmeroma ugodno vzpenjali in spuščali. Janijev gliser je še vedno nekoliko zalivalo, a so vodne črpalke uspevale sproti prazniti vodo. Situacija je zopet pod kontrolo, vrhunec viharja je za nami. Z Gregorjem se dogovorimo da našo dogodivščino posnamemo.Stopim v kabino, pograbim podvodno kamero in naredimo za kakih 10 minut posnetka.Šele takrat sem opazil da se je kakih 20m od nas ustavila velika železna boja za označevanje rezervata Debeli Rtič.Če bi nas zadela bi nas zagotovo potopila.
Ko je tramontana nekoliko popustila, se lotimo mobilnih telefonov, ki so med nevihto neprenehoma zvonili. Tudi to smo opravili, svojci so obveščeni da je vse OK. Obišče nas Italijanska pomorska policija , tudi njim povemo da je vse OK. in odidejo.
Tramontana je za nami, veter prične obračati na burjo.
Okoli petih popoldne se je morje že toliko umirilo da je Jani lahko prestopil iz svoje barke na Tino.Vsi trije smo se najprej dobro najedli in popili nekaj piv. Potem sem šel v vodo porinil os propelerja v ležišče in pritrdil z novim vijakom.Tina je bila zopet vozna,
Janijevo barko smo do Kopra privlekli.
Okoli sedmih zvečer so bile obe barke že privezane in nepoškodovane, vsaka na svojem domačem privezu.
Čestitam Janiju in Gregorju za dobro opravljeno delo.
Naslednji dan grem v trgovino in si kupim še eno sidro.
Sedaj imam na barki štiri sidra ( Bruce Anchor), upam da bo tokrat dovolj.
Nikoli ne veš, mogoče bo pa naslednja tramontana še hujša.
Alfred Zajic
Kako smo preživeli tramontano na odprtem morju
Zadnjo nedeljo Avgusta 2003 smo se po naključju dobili v potapljaškem klubu PLK Koper,
pri polnjenju jeklenk za nedeljski potop.Po krajšem dogovoru smo se odločili da gremo skupaj na potopljeni parnik, ki leži dve milje od Izole, na globini 24m. Kljub dokaj močnem vetru, ki je pihal iz smeri SSW, smo se odločili da gremo na potop z dvemi barkami. Jaz bom vozil mojo devetmetrsko jadrnico Tina, Bandelj Jani in Gregor Basiaco pa šestmetrski Fisherman, z vgrajenim dizel motorjem, 130KS.
Vkrcali smo potapljaško opremo in odšli proti cilju. Ko smo prišli na cilj smo se zasidrali in spustili na kablu pritrjeno potopno kamero, da pogledamo ali je vidljivost na potopljenem objektu primerna za potop. Vse je bilo OK,razen valovi, ki so bili za varen potop nekoliko preveliki. Kljub temu da smo vsi trije že izkušeni potapljači smo dvignili sidro in odšli na bolj mirno lokacijo, med Debelim Rtičem in Italijansko mejo. Tam leži potopljena lesenjača ki je verjetno nekoč prevažala živino (Na razbitini je precej živalskih kosti in ostankov slame).Med potjo na novo lokacijo so se valovi še nekoliko okrepili. Že na začetku poti pa je na Janijevem Fishermanu zakuhala voda v motorju in počilo tesnilo na vodni črpalki (Verjetno je zaradi razburkanega morja vlekla preveč zraka).
Nič posebnega,majhna okvara, vseeno gremo na naš nedeljski potop. Fishermana smo privezali za krmo Tine in ga odšlepali na novo lokacijo. Motor se bo pač prižgal samo za manever pristajanja na domačem privezu.
Ko smo prispeli na cilj, sem na Tini spustil glavno sidro po sidrni vrvi sem z gambetom
spustil še deset kilogramsko svinčeno obtežitev (da sidro bolje zagrabi v mulj).
Nato sta Jani in Gregor prestopila na Tino.Med pogovorom kako bomo organizirali potop,smo opazili, da se je veter nekoliko okrepil in prehajal iz smeri SSW v smer W. Istočasno je bilo opaziti da iz severa prihaja fronta, ki pa na pogled nobenemu med nami ni dajala vtisa neke posebne nevarnosti.
Sam se že trideset let potepam po slovenskem morju in pod morjem, zadnjih osemnajst let pa s Tino tudi po Dalmaciji. S Tino sva preživela že veliko tramontan in lebičev, zato mojo barko še kar dobro poznam ,tudi o morju sem mislil da vem že skoraj vse. Zato sem bil prepričan da prihajajoča hladna fronta prinaša veter z močjo največ 20 vozlov. Odločitev je padla, s potopom počakamo da vidimo kaj bo.Vzel sem pivo in daljnogled se usedel na streho Tine in opazoval proti severu. Kake tri milje od nas sem opazil večjo jadrnico kako mirno pluje s polnimi jadri.Vse bolj sem bil prepričan da se nebo nič zgodilo. Še kakih petkrat sem pogledal z daljnogledom proti jadrnici,in vedno isto. Ko pa je bila frontna črta že skoraj nad nami, sem zopet pogledal proti jadrnici,Tokrat pa je bila jadrnica brez jader in nagnjena za skoraj petinštirideset stopinj.Skočil sem v kokpit, Janiju in Gregorju povedal da bo vsak trenutek zapihala močna tramontana in naj se pripravijo za nevihto. Jani je takoj prijel za vrv, privlekel svoj Fisherman do Tine. Skočil je nanjo da preveri ali je vse pritrjeno in če delujejo obe električne črpalke za izmetavanje vode.Tina se je začela z premcem obračati proti severozahodu, na morju so se pojavile prve bele lise, morje je postajalo vse bolj belo. Po kakih dvajsetih sekundah je začelo žvižgati, glavno sidro je zaplužilo in Tino postavilo bočno na veter in nagnilo.Skočil sem za krmilo prijel za prestavno ročico in jo potisnil naprej,Tina se ni premaknila .Vse hitreje nas je začelo zanašati proti obali, ki je bila oddaljena kakih osemsto metrov. Gregorju sem rekel da motor ne uboga in da bo potrebno
pomožno sidro na premcu. Skupaj sva odnesla pomožno sidro do premca in ga spustila v morje,stekel sem v kokpit po še dve svinčene uteži in jih spustil po sidrni vrvi.Tina se je zopet postavila v veter in zravnala.Ko sva prišla nazaj v kokpit sem zaslišal Janija kako iz svoje barke kriči da ga valovi zalivajo in da vodne črpalke ne uspevajo izmetavati vse vode. Z Gregorjem sva ga z veliko težavo privlekla do Tine in mu dodala vedro za izmetavanje vode. Ko smo vrv s katero je bil njegov fišerman privezan za Tino spustila, sem takoj z gambetom po vrvi spustil svinčeno utež, da ne bi prišlo do prevelikega sunka ko se vrv napne.
Janijevo barko je v hipu odneslo,med Tino in Janijevo barko je dvajset metrov vrvi na sredi pa pet kilogramska svinčena utež. Po nekaj sekundah je točno na sredi med Tino in Fishermanom priletela iz vode svinčena utež,na vrvi zanihala in se umirila.
Končno situacija je spet nekoliko pod kontrolo, Janiju uspeva z vedrom sproti prazniti vodo iz barke, Tino še vedno sidra dobro držijo v veter. Odločim se da pogledam zakaj na Tini motor ne uboga,odprem pokrov motorja, opazim da je počil vijak na osovini , osovina propelerja je zdrsnila iz notranjega ležaja. Potrebno bo v vodo poriniti osovino nazaj v ležišče in jo z novim vijakom pritrditi. Vsega skupaj petnajst minut dela.
V teh razmerah pa je to neizvedljivo in smrtno nevarno, saj te lahko dno krme udari po glavi.
Zaprem pokrov motorja in Gregorju povem da je barka nesposobna za manevriranje, odvisni smo samo od sider. Minilo je že kakih deset minut veter pa se še vedno krepi. Valovi so že tako veliki da so začeli tudi kokpit na Tini zalivati. Jani komaj še uspeva z vedrom prazniti vodo iz svoje barke. Situacija postaja že kritična.Za vsako ceno bo potrebno prenesti na pramec še tretje sidro in vse svinčene uteži ki so na razpolago. Ko spustimo tudi tretje sidro in svinčene uteži, se tudi ta sidrna vrv hitro napne. Po temu ugotovim da smo tudi z dvemi sidri plužili.V morju so sedaj tri sidra (Bruce Anchor) s po 20 m verige na vsakem sidru, vse razpoložljive svinčene uteži in kakih 150m sidrne vrvi.Vsega skupaj preko 120kg.Vse odprtine na Tini so zaprte, krmilo je fiksirano, oblečem si še zgornji del potapljaške obleke .Janijev gliser pa že tako zaliva, da mi ni jasno kako sploh uspeva prazniti vso to vodo.
Potem pa je nenadoma morje postalo popolnoma belo,Tina nekoliko poskoči se postavi bočno na veter in nagne.Šest tonska Tina se je pričela tresti kot šiba na vodi. Pogledam nazaj,
Janijevega gliserja ni bilo več videti,samo po napeti vrvi s katero je bil privezan za krmo sem vedel da je še na površini, in skrit v vodnem pišu. Z Gregorjem počepneva v kokpit in čakava kaj se bo zgodilo. Na barki se ne da več nič narediti, sedaj lahko samo čakamo in upamo. Počutim se tako majhnega in nemočnega.Vse okoli nas je belo, neznosni hrup in žvižganje vetra.
Velik odtok v kokpitu komaj požira vodo.Barka bočno drsi proti obali,ne vem kako hitro.Orjentirji na obali niso vidni.Sonar in GPS v valovih in vodnem pišu ne delujeta.Pod nami je 18m vode,dno se dviga v smeri vetra, za sidra je to dobro,saj se bolje vkopavajo. Barko nekajkrat postavi v veter in zopet bočno. Spomnim se da je v barki še eno staro neuporabno petnajst kilogramsko sidro(dežnik),prav bi prišlo za obtežitev sidrnih vrvi. Sedaj pa ga je nemogoče prenesti na pramec, mogoče kasneje. V tem trenutku sem lahko le opazovalec.
Po kakih 10-15 sekundah morje zopet dobi nekoliko modrine, beli piš je za nami.Tina se zopet postavi v veter in začne poskakovati po velikih valovih. Pogledam nazaj in opazim Janija kako iz svojega gliserja maha in nekaj vpije (kasneje izvem da mu je odneslo vedro za izmetavanje vode).
Na srečo so valovi dobivali vse bolj pravilno obliko, tako da nas ni več toliko zalivalo.
Kakšnih dvajset minut je veter postopoma popuščal ,valovi so bili sedaj kake 3 metre visoki in
okoli 10-15m dolgi, tako da smo se po valu razmeroma ugodno vzpenjali in spuščali. Janijev gliser je še vedno nekoliko zalivalo, a so vodne črpalke uspevale sproti prazniti vodo. Situacija je zopet pod kontrolo, vrhunec viharja je za nami. Z Gregorjem se dogovorimo da našo dogodivščino posnamemo.Stopim v kabino, pograbim podvodno kamero in naredimo za kakih 10 minut posnetka.Šele takrat sem opazil da se je kakih 20m od nas ustavila velika železna boja za označevanje rezervata Debeli Rtič.Če bi nas zadela bi nas zagotovo potopila.
Ko je tramontana nekoliko popustila, se lotimo mobilnih telefonov, ki so med nevihto neprenehoma zvonili. Tudi to smo opravili, svojci so obveščeni da je vse OK. Obišče nas Italijanska pomorska policija , tudi njim povemo da je vse OK. in odidejo.
Tramontana je za nami, veter prične obračati na burjo.
Okoli petih popoldne se je morje že toliko umirilo da je Jani lahko prestopil iz svoje barke na Tino.Vsi trije smo se najprej dobro najedli in popili nekaj piv. Potem sem šel v vodo porinil os propelerja v ležišče in pritrdil z novim vijakom.Tina je bila zopet vozna,
Janijevo barko smo do Kopra privlekli.
Okoli sedmih zvečer so bile obe barke že privezane in nepoškodovane, vsaka na svojem domačem privezu.
Čestitam Janiju in Gregorju za dobro opravljeno delo.
Naslednji dan grem v trgovino in si kupim še eno sidro.
Sedaj imam na barki štiri sidra ( Bruce Anchor), upam da bo tokrat dovolj.
Nikoli ne veš, mogoče bo pa naslednja tramontana še hujša.
Alfred Zajic
